Ganljivo

Slovenski motorist padel s svojo punco - To so besede, ki bi si jih moral prebrati vsak

Objavil: pokukajsi | 26.06.2020

Te besede lahko pomagajo vam in vaši družini ter prijateljem.

 

 

Matej Piskar je namreč nekaj časa nazaj objavil nesrečo, ki se je zgodila njemu in njegovemu dekletu.

K sreči sta oba preživela, tukaj pa so njegove besede:

"Tale post gre izključno udeležencem v prometu, PREDVSEM AVTOMOBILISTOM. V zelo vam bo 5 do 10 minut branja, sicer je na dolgo napisano, ampak tako situacijo je težko na kratko opisati.

Zaradi sebe ne bi tega pisal in objavljal, moj namen je,  da se VI zavedate, kaj delate na cesti in če se bo vsaj eden spomnil te objave, ko se bo vsedel za volan, bo moj namen dosežen!

29. 7. 2017,  3 leta in 10 dni po moji prvi prometni nesreči z motorjem, s punco zjutraj pojeva zajtrk, se oblečeva in štartava iz Marede v Pulo. Kombinezon, škornji, rokavice, čelada, obvezna oprema.

Preden štartam, tako kot vedno v svoji glavi premlevam spomine izpred omenjenih treh let v smislu: "počasi, glej na druge, ne čez svojo mejo, ne veš, kaj se dogaja za nepreglednim ovinkom in pa zadnje, kar si želiš je, da ponovno doživiš te trenutke, da gledaš ljudi okoli sebe in jim v očeh, na obrazu vidiš kakšno žalost in skrbi si jim povzročil".

Okej, sedaj pa smo, prižgem motor in greva.

Že tako ali tako nisem nikoli divjal na motorju (ne rečem da sem izven naselja vedno vozil 90, definitivno pa nisem vozil 130, 140, 150 ali več. Rajši opazujem okolico, se zapeljem neznano kam, kot pa divjam.

Za to je pista in ne cesta!

 

 

Vir: Matej Fiskar

 

 

Ta dan pa sem sploh vozil bolj počasi, preko 100 se niti enkrat v celi poti nisva peljala.

Ne vem, zakaj, ampak tako sem se počutil in šel sem bolj na »izi«.

Skoraj 15 kilometrov pred ciljem, v mestu Vodnjan, vozim po glavni cesti, omejitev 60, vozim 60 do 65, iz stranske ceste opazim neodločnega voznika, ne ve, ali bi zapeljal ven ali ne.

Malo gre malo ne, spustim »gas« in sem pripravljen da zaviram (ko si na motorju se nekako naučiš opazovati druge, jih preučiš, seveda ne čez noč, vendar po tisočih kilometrih to počasi pride).

To se vse dogaja v nekaj sekundah, nakar spelje, zelo pozno in se ustavi na sredi mojega pasu!

Takoj zaviram, pritisk mi naraste na 200.

V glavi že vse misli »pa ne še enkrat, ne spet, prosim ne!«

Nakar je le pospešil in nekako sva rešila situacijo.

Pogledam ga in dvignem roko v smislu »si normalen?!«

V tem trenutku me punca stisne z nogami.

Pogledam naprej, vidim na sredi mojega pasu ŠE EN KRETEN!

 

Vir: Matej Fiskar

 

 

Ni bilo časa karkoli storiti niti ponovno stisniti zavore, že sem bil na njegovi šipi.

BUM!

»Skočim« z avta,  adrenalin na polno, kot v filmu, piska v glavi, vse se premika tako počasi.

Počasi se premikam, pa čeprav hočem teči okoli avta do punce, ki jo je vrglo preko mene.

Komaj si dam dol čelado, vidim njo sredi ceste.

Leži ... nepremična.

Zaprte oči.

Kaj je v tistih treh, štirih sekundah šlo čez moje misli, je nemogoče opisati!

Poskušam biti miren kolikor gre v dani situaciji.

Začnem se pogovarjati z njo in samo upam, da odgovori:

»Si ok? Si pri sebi?«

Ko je počasi odprla oči in rekla »JA«, se mi je odprl svet!

Kot da bi zadel na jackpotu!

 


 

Potipam jo po roki: »Čutiš to?«

Odgovori: »Ja«

»OK, super! Lahko vstaneš? Čutiš noge?« jo vprašam.

Premakne noge, vstane še ne.

Glavni znaki so izjemni, samo da se zavedaš, da čutiš noge in roke.

Trajalo je še kakšnih 5minut, da sem jo spravil s ceste na travo.

Najhujše, kar je bilo, da jo je bolela glava.

Pokličem reševalce in le upam, da je vse OK z glavo.

Lahko bi pisal še in še, pa že tako vas je verjetno malo prišlo do konca.

Oba sva OK, vsaj fizično, kolikor sva le lahko.

Kar želim, da vzamete iz te zgodbe je, da PROSIM, PROSIM, PROSIM poglejte DVAKRAT!

Poglejte DVAKRAT in se prepričajte, da lahko speljete!

Ne se šminkat, ne brskat po facebooku, svet se ne bo podrl, če ne boste objavili selfija v tistem trenutku, ko vozite!

Motoristi smo (pre)velikokrat (pre)hitri, ampak dejstvo je, da smo še večkrat izsiljeni s strani vas voznikov avtomobilov.

 

 

Vir: Matej Fiskar

 

 

Tudi mi imamo doma tiste, ki nas VEDNO čakajo, da se vrnemo in ne bodite vi vzrok, zakaj se nekdo ne bo nikoli več vrnil domov!

Kot sem že na začetku napisal, to objavljam bolj kot ne proti moji želji.

Zato da se vi zavedate, da je na cesti potrebno biti maksimalno skoncentriran in odgovoren!

Raje bi to zadržal v ožjem krogu, pa v upanju, da rešim kakšno nesrečo, vseeno objavljam.

Ne želim poslušati »a boš zdaj končno prodal motor, a še ni dovolj?«

NE, NE BOM GA PRODAL IN NE NIKOLI MI NE BO DOVOLJ!

To je moja strast, to je moj način življenja: »live to ride, ride to live« (živi, da voziš, vozi, da živiš).

Enostavno živim, ko se vozim neznano kam.

In ni vam potrebno izgubljati časa z nesmiselnimi vprašanji ..." 

Delite to objavo med vaše prijatelje in pomagajte rešiti kakšno dragoceno življenje.