Premladi, da bi potovali sami in prestari, da bi ob morju uživali čas s starši.

Rafael, morda 14, se je naveličal.

Njegovih kopalk ni bilo, očitno jih nihče ni spakiral. Ne on, ne starši.

Njegova mati, še vedno manično brska po torbi za na plažo in mrmlja: "Dovolj si star! Lahko bi mislil z lastno glavo!".

Rafael je vstal, molče odšel do čolna, ki sta ga starša najela za ta dan.

Da je dečku ime Rafael sem slišala kot njihova ˝brisačna soseda˝, zaradi krikov staršev: "Roffaääl! Roffaäääl! Ne bodi takšen! Rofaaääl! Zakaj se ne moreš družiti z nama, kaj počneš sam?! "

Rafael je odkrito, vokalno, a dramatično odvrnil:" Samo v morje grem! "

Potem pa je dlje časa veslal nekje po obzorju. In srce se mi je zlomilo.

Počitnice naj bi pomenile svobodo in predstavljajo oddih od domačega okolja ter ljudi.

Za to bedno starostno skupino pa pomeni ravno nasprotno:

premladi za potovanje na lastno roko, toda prestari za potovanje z jadrnico s starši in na to gledati kot na veliko pustolovščino.

Kakorkoli, najstniki pa se itak poskušajo vedno in povsod javno uveljaviti, vendar so vklenjeni pod zaščitno roko staršev, kar pa je več kot žalostno.

Starši določijo destinacijo za počitnice, izlete, vrstni red pakiranja kopalne torbe.

Njihove otroke, nekdaj navdušene gradbenike peščenih gradov ali udeležence mini klubov, lahko od določene starosti naprej le vlačijo za sabo in jih dejansko (seveda, ne vse. Da ne bo pomote.) silijo v lastne interese.

In ne glede na to, kako lepa je pokrajina ali kako odlični izleti: so najstniki resnično zagrenjeni, saj ne vidijo smisla v ničem. 

Mesta, cerkve, muzeji, plaže, veslaški čolni - navadna beda.

Upor brez razloga a.k.a. puberteta ne pozna počitnic, zagotovo pa ne na dopustu s starši, daleč stran od prijateljev. 

Vsak šotorski tabor na domačem igrišču je v tej starostni skupini bolj zabaven, kot dobro načrtovan dopust s starši.

Vendar pa je njihov upor, (ki ste mu kot mimoidoči v tistem trenutku priča) popolnoma nesmiseln.

-Uboga bitja!

Kljub temu se ti mladi z vsemi sredstvi borijo za kanček dostojanstva.

Zanje ne pride v poštev odpust svojega najstniškega temperamenta, morajo pa ubogati, zato delajo špago med svojim mnenjem in menjenjem t.i. sistema:  

˝Da, tukaj sem s starši. Ja, spim na hotelskem zložljivem kavču dva metra stran od njiju.

Ja, vsako jutro moram vstati z njima.

Ja, čakal sem tri ure z njima v vrsti pri tej prekleti katedrali. Ampak ne, moj ponos ni pokvarjen.

Sem precej neodvisen sam in pravzaprav nočem početi ničesar z očetom in mamo.˝

Brisače demonstrativno odložijo vsaj 4-5m stran tudi na sonce, če v senci ni več prostora, kljub starševski prošnji za zaščito pred soncem.

Potem se poglobijo v knjigo ali pametni telefon in se tako dejansko odklopijo. 

-Ali pa se potapljajo več ur, ker je pod vodo tišina in ribe ne znajo govoriti.

Če imajo veliko srečo, srečajo soljudi in lahko v kratkih trenutkih svobode uživajo v odbojki na mivki.

Mimogrede, Rafael se je nato vrnil. Za spravo pa je od matere dobil sirovo štruco in jo jedel, kot da mu ni všeč.

Imate tudi sami najstnika? 

Kaj kot starš narediti, da bo vsem prav?

Zaupajte nam svoje mnenje v komentarjih spodaj: