Tako zdravo, pa tako nespodobno. Prdenje je, kot priča pregovor, ki se je zrinil v naslov, dobro za vas – ni pa se vljudno o njem pogovarjati.

Prdenje je med dobro vzgojenimi ljudmi kratko malo prepovedana tema. Lahko bi celo rekli, da so tovrstni pogovori nezaželeni kot prdec v cerkvi.

Kar pa nas seveda ni ustavilo. Pravzaprav nam je dalo veter v krila.

Prdec je, se zmrdne slovar slovenskega jezika, vulgarizem. Vendar je to beseda, ki jo najpogosteje – in najdlje – uporabljamo.

Besede za prdce in prdenje v evropskih jezikih izhajajo iz iste indoevropske besede in so pogosto izpričane že v zgodnjih pisanih virih. Prdenje je že dolgo z nami. In okoli nas.

Seveda pa to ne pomeni, da nimamo drugih izrazov. Če vas rado zanese v poetiko, boste diskretno omenili »spuščanje golobčka«.

Nekateri govorijo o »vetrovih«, drugi bolj klinično o »napenjanju«, najbolj učeni pa o »flatulenci«. Prdec, mimogrede, je flatus.

Vir: Facebook

Slovenci, domnevamo – Statistični urad RS nam pri tem žal ni v pomoč – ne prdijo ne več ne manj kot drugi narodi, so se pa, to je razvidno iz priloženega, v tematiko veliko poglabljali, saj slovenski pregovori o prdenju posegajo na različna znanstvena področja.

Samo nekaj primerov: rek kdor ga zvoha, ta ga spoha je očitno plod raziskav s področja psihologije in forenzike, kdor pogosto prdi, ta dolgo živi, posega na področje statistike, prdec na dan odžene zdravnika stran je spoznanje iz medicine, dober pasulj se daleč sliši pa je dodobra raziskano dognanje iz kulinarike.

V vrtincu: kakorkoli že zadevo poimenujete, prdenje je normalno, čeprav se pogostost, intenzivnost, glasnost in vonj od človeka do človeka razlikujejo.

Izračunali so – ne sprašujte, kako – da naj bi človek prdnil povprečno štirinajstkrat na dan, čeprav sega razpon normalnega od osem do dvajset epizodic na dan.

Ne vemo, ali k temu prištevajo tudi nočne vetrce, saj veliko ljudi poprdeva med spanjem.

Moški menda prdijo nekoliko bolj kot ženske, vendar je to najverjetneje bolj stvar vzgoje in kulture, ki moškim dopušča več možnosti za izražanje, ženske se morajo pa krepostno zadrževati.

V čisto biološkem pogledu pa ni nobene razlike med pogostostjo prdenja moških in žensk.

Je pa, in tole marsikateri ne bo všeč, razlika v vonju: ja, ženski bolj smrdijo. Neizpodbitno dejstvo.

Menda zato, ker so pri ženskah plini bolj koncentrirani. Čeprav smrdi samo slab odstotek od plinov, ki sestavljajo flatus.

Takole je sestavljen povprečen prdec: iz 59 % dušika, 21 % vodika, 9 % ogljikovega dioksida, 7 % odstotkov metana, 4 % kisika in en sam samcat odstotek vodikovega sulfida, ki je tisti smrdljivi del.

Proti vetru: kako smrdi, je seveda v največji meri odvisno od tega, kaj jeste. In je seveda ironično, bolj ko zdravo jeste, več vetra proizvedete.

Še posebej zadenejo stročnice (fižol, leča, grah), čebula, por, cvetača, brokoli, brstični ohrovt, zelje (kapusnice imajo še posebej kosmato vest pri smrdljivih prdcih), repa, redkev, krompir, mlečni izdelki, oves, pšenica, vzhajan kruh, gazirane pijače. Oh, in žvečilna guma.

Ker vsebuje sladilo sorbitol, ki napenja. In je sicer blagoslov za zobe, ne pa nujno za nižje predele.

Lahko vas tudi zadene kosmov udar, znan tudi kot polnozrnati prdec, smo se naučili – podzvrst prdca presenečenja, ki očitno udari po tistih, ki zajtrkujejo kosmiče?

Če se nočete odpovedati fižolu, menda pomaga, če ga skuhate v vodi, v kateri ste že prej kuhali fižol. Samo pravimo.

Intenzivnost in vonj lahko uravnavate s prehrano – nekaj tako, da se izogibate hrani, ki napenja, nekaj pa z nekaterimi začimbami, ki naj bi delovale antivetrno. Drugi spet pravijo, da začimbe ne pomagajo veliko.

Presodite sami. S temile menda lahko plujete proti vetru: kumina, koriander, koromač, kurkuma, kardamom, klinčki, muškatni orešček, cimet. Pomagajo tudi probiotiki, kot sta kefir in jogurt.

Voham modro: skoraj tako dolgo kot flatulenca nas spremlja tudi plemenita »možata umetnost prižiganja prdcev« (kot je temu rekel Frank Zappa), čeprav pri tem športu vse bolj sodelujejo tudi ženske.

Vetrovi so namreč vnetljivi, čeprav za goreče prdce ni kriv metan, kot večina domneva, temveč vodik. 

Piroflatulenca se strokovno pravi prižganemu prdcu, ker pa največkrat gori modro (čeprav je barva lahko tudi drugačna, na primer oranžna ali rdeča, in je odvisna od prehrane), pa mu pravijo tudi modri angel, modri plamen ali modra puščica.

Prižiganje prdcev ni brez nevarnosti, najbolj pogosta je ta, da se vam vnamejo hlače. Na Youtubu je kup poučnih posnetkov po riti osmojenih piromanov.

A če se modro izogibate samozažigu, je lahko flatulenca načelno dobra za vas.

Zdravniki se sicer ne morejo zediniti, ali je zadrževanje vetrov škodljivo ali ne, lahko pa je precej boleče in vedno neprijetno. In torej velja starodavni rek »bolje zunaj kot notri«.

Leta 2014 so precej pozornosti zbudili zgodnji izsledki raziskave, ki so kazali, da vodikov sulfid v majhnih odmerkih (morda) lahko zaščiti mitohondrij celice in jo tako obvaruje pred rakom.

Čeprav se raziskava ni specifično ukvarjala s flatulenco, samo s tistim odstotkom, ki ga predstavlja vodikov sulfid, si časopisni naslovi seveda niso mogli kaj, da ne bi vriskali: Prdenje zdravi raka! Preprečevalo naj bi tudi demenco, srčno in možgansko kap.

Na končno razsodbo, ali je vohanje smrdljivih prdcev res zdravilno, še vedno čakamo.

V svobodi se lepše prdi: naj bodo blage sapice še tako zdravilne, družabno večinoma niso sprejemljive – razen seveda pri nekem plemenu amazonskih Indijancev, kjer se moški pozdravljajo z vzhičenimi prdci.

Po drugi strani pa gredo ljudje redko tako daleč kot tedanji pravosodni minister afriške države Malavi, ki je leta 2011 svojo državo spravil na naslovnice z napovedjo, da bodo v zakonodajo vrnili star zakon iz kolonialnih časov, ki je prepovedoval izpuščanje vetrov na javnem mestu.

Gospod je bil malce hud, ker so se vsi norčevali iz njegovega predloga, pa se je branil: »Pravica vlade je, da skrbi za spodobnost na javnih krajih. Na nas je, da vzpostavimo red.

Si mar želite, da bi ljudje prdeli, kjer jim pade na pamet?«

Seveda ne. Sploh ne zdaj, ko tudi vemo, kaj je povzročilo to vetrovno razpuščenost.

Takole je pojasnil: »V času diktature (1964-1994) do tega ni prihajalo, ker so se ljudje bali posledic.

Zdaj, zaradi večstranskarskega sistema in svobode pa si ljudje vzamejo pravico, da se olajšajo kjerkoli.«

Zakon, ki ga potem niso sprejeli, je predvideval nizko denarno kazen za javne prdce. Če smo torej prav razumeli, se v enopartijskih sistemih manj prdi?

A to ni bil edini poskus, da bi prdenje obdavčili. Na Novi Zelandiji so leta 2003 v poskusu, da bi zmanjšali emisijo toplogrednih plinov, hoteli uvesti davek na živino (krave in ovce), ki samo na Novi Zelandiji letno spusti v zrak 37 milijonov ton metana.

Besni farmarji, ki bi jih nova dajatev povprečno stala okrog 180 evrov na leto, so se »davku na prdenje«, kot so mu rekli, silovito uprli in se nazadnje z vlado sporazumeli, da bo živinorejska industrija vladi dala del denarja, ki bi ga sicer nabrali s predvidenim davkom.

Katera vlada pa ne bi popustila, če se ti s traktorji vozijo po stopnicah v parlament?

Prdec vas lahko spravi v težave tudi na nogometnem igrišču – leta 2009 je neimenovani britanski nogmetni igralec, ki je medtem, ko so nasprotniki streljali enajstmetrovko, spustil glasen prdec, od sodnika dobil rumeni karton za »negentlemansko obnašanje.«