Ganljivo

Rešili so ga ljubljanski brezdomci

Objavil: pokukajsi | 27.02.2020

Običajno ljudje pogledamo stran ali nas stiska pri srcu. Bomo mi kdaj na njihovem mestu? Ali jim lahko pomagamo?

 


 

Nekateri jih obsojajo in prezirajo. S stampedom potrošništva in neoliberalizma je pojav klošarjev oz. brezdomcev vse večji tudi pri nas. Sloveniji.

Ana Zavašnik je v diplomskem delu Problem klošarja napisala, da je to oseba, ki je bila ne le prikrajšana za marsikaj, ampak je bila pogosto tudi zavržena. Kakšna bolečina!

A vendar prav ti zavrženi lahko poskrbijo za sočloveka. Takšno zgodbo mi je zaupala znanka.

Njihov prijatelj, ki je zbolel za demenco je odtaval s skrbnega in toplega doma, kjer živi v vsem udobju in z veliko pozornostjo domačih.

Vsi, ki so se že srečali s težavami, ki jih prinaša bolezen demence, vedo, da je bolj nepredvidljiva, kakor si lahko predstavljamo.

Nam draga oseba sedi za mizo in pije čaj, pogovarjate se o vremenu in ko odidete v shrambo po piškote - oseba medtem izgine iz kuhinje!

Tako je tudi naš gospod iz Ljubljane vajen vsega lepega, izginil ženi izpred nosu. Pozimi.

 

 

Fotografija je simbolična

 

 

Poleg težav z demenco ima še sladkorno bolezen. Družina je ob izginotju takoj obvestila policijo. Iskala. Čakala. Nič.

Dolgih šest dni niso vedeli ali je še živ. Soproga že obupavala, da je mož umrl zaradi sladkorne bolezni, ker ne jemlje zdravil ali ker se je podhladil na prostem.

Pa ni bilo tako, po šestih dneh so ga domov pripeljali policisti. Gospod je bil živ in bolj zdrav.

Raven sladkorja je bila povsem normalna! Žena ni mogla verjeti svojim očem. Spraševala ga je, kje in s kom je bil?

Spal je pod mostom s klošarji, ki so mu dali karton in papir. Jedel je fižol iz konzerve.

Ni se spomnil lokacije in imen, ker se je njegova soproga želela tem ljudem zahvaliti.

 

 

 

Zanj so skrbeli nesebično, ker ni imel pri sebi ničesar. Delili so z njim, kar so imeli: karton, konzerve in družbo.

Pod mostom ni radovednih pogledov sosedov, ne selfijev ali socialne službe.

Ravnali so zgolj človeško do zmedenega gospoda, ki jim ni znal pojasniti prav veliko.

Povejte, koliko uglajenih družin bi takole brez vprašanja pomagalo bližnjemu? Odgovori naj si vsak pri sebi.

Morda se lahko kaj naučimo od tistih, ki smo jih hitro pripravljeni prezreti in se počutiti ob njih kot nekaj “več”?

Smo res nekaj “več”?

 

Fotogalerija