Star mehiški pregovor pravi: “Svoje starše osvobajam občutka, da mi niso mogli vsega nuditi in da niso bili dobri starši.”

Ob tem sem pomislila na to, kolikokrat sem svojo mamo obsojala zaradi nepomembnih napak, celo ko sploh ni bila ona kriva.

Kadar sem potrebovala grešnega kozla za svoje težave, travme in trpljenje, je bilo najlaže obtožiti osebo, ki mi bo najhitreje odpustila – svojo mamo.

Danes želim svojo mamo osvoboditi občutka, da me je razočarala.

Rada bi, da ve, da čeprav se z nekaterimi njenimi odločitvami v preteklosti nisem strinjala, vem, da je ona takrat naredila, kar je menila, da je zame v tistem trenutku najbolje.

Želim, da bi čutila olajšanje, da bi bila brez občutka obžalovanja in krivde, da bi vedela, da je bila v naši hiši vzor in steber.

Slišati mora, da čeprav smo ji večkrat rekli, da je ona kriva tega in onega, je bilo to zato, ker smo verjeli, da mora biti prijazna in močna in da ne more ničesar narediti narobe.

Fotografija je simbolična

Rada bi, da ve, kako zelo sem ji hvaležna in kako dobro razumem poti – tudi napačne – po katerih je šla, da bi mi lahko bili srečni.

Duhovnik Fábio de Melo je nekoč rekel: “Povej mi, komu si v življenju najbolj odpustil, in povedal ti bom, koga si najbolj ljubil.”

Pristen izraz materinskega srca.

Že zgodaj se namreč navadimo, da je tam, v naročju znanega vonja, kjer najdemo zavetje, ljubezen in – čeprav si to težko predstavljamo – tudi odpuščanje.

Kaj mama naredi narobe?

Mama naredi kdaj kaj narobe, ker želi narediti tisto, kar je najbolje.

Narobe je, ko se umakne, ko nas hoče spodbuditi k samostojnosti.

Narobe je, ko je tam, ko nas skuša podpirati in nam biti blizu.

Narobe, je ko kaj odreče, in narobe, ko nas ljubkuje.

Narobe je, ko kot levinja brani svoje mladiče, in narobe, ko skuša biti razumna in nepristranska.

Narobe je, ko iz česa naredi dramo; narobe, ko zakriva napake.

Narobe je, ko trpi za druge; narobe, ko prezre znamenja.

Narobe je, ko vse prenaša; narobe je, ko je impulzivna in ko postavlja pike na i.

Vendar mama nikoli ne odneha. Tudi ko se moti, je tam in poskuša. Čeprav bo kaj naredila narobe, nas bo vedno blagoslavljala.

Mama se nikoli ne vda. Tudi če se pretvarja, da je ne zanima, globoko v duši moli Boga za naše poti.

Čeprav se umakne, nas ne zapusti. Čeprav se z nami ne strinja, nam je zvesta takim, kakršni smo.

Kajti le ona nas resnično pozna, brez mask, ki smo si jih sčasoma nadeli.

Le ona pozna naše najosnovnejše strahove in lahko pojasni izvor neke tesnobe ali težave.

Ko odraščamo, pridobimo nove navade in se zavemo, da v rojstni hiši ni bilo vedno vse popolno.

Postanemo kritični, začnemo se spraševati o vzgoji, ki smo jo prejeli, in skušamo s svojimi otroki ravnati drugače.

Vseeno pa tudi sami začnemo ponavljati dobre stvari, ki smo jih prejeli.

Nehote ponovimo način govora, kretnje in modrosti, ki smo jih prejeli od staršev: šale, recepte, sprehode …

Mame želijo eno samo stvar

Danes prosim Boga, naj mi pomaga nadaljevati veliko ljubezen moje mame do svojih otrok.

Da bi, ko pridem iz službe, pozabila na težo dneva in bi znala uživati v družbi svojih malih.

Da bi jih znala navdihovati za dobro, da bi bila močna in potrpežljiva.

Da bi vselej prosila za njihovo varnost in hkrati razumela, da jih tam, kamor jaz ne morem, lahko spremlja le Bog.

Da bi znala stvari delati prav in ne narobe, da pa bi znala tudi odpustiti svoje napake, vedoč, da sem jim vedno želela le dobro.

Da bi bila moja mama navzoča v mojih mislih in kretnjah in bi mi pomagala vedno bolje ljubiti.

Da bom, ko bom svoje otroke poslala v svet, lahko zaupala, da bodo varni in bodo živeli v miru.

In ko se bodo nekega dne vrnili, upam, da bom v njihovih očeh videla sijaj ljudi, ki so našli svojo pot ali ki jo vsaj skušajo najti.

V bistvu mame želijo eno samo stvar: da bi bili njihovi otroci srečni.

HVALA MAMA! <3