Zanimivo

Magistra, ki ´ni bila sposobna´ končati gimnazije

Objavil: pokukajsi | 25.03.2020

Objavljamo razmišljanje novo pečene magistrice, ki je dokazala, kaj pomenita vztrajnost in pogum.

 


 

Kljub temu, da so ji skozi izobraževalni sistem delavci šole dali vedeti, da tega ni sposobna.

A dokazala je, da so se prekleto zelo motili ...

Razmišljanje Urše Zupan objavljamo v celoti.

Tekst je bil objavljen na njenem blogu MALI HRAST.

»V torek sem uspešno zaključila podiplomski študij po drugi bolonjski stopnji. Po domače, magistrirala sem.

Tako kot vsak, ki nekaj doseže s svojim trudom, sem tudi jaz ponosna na svoj dosežek.

Na svoje delo. Na vse, kar sem vložila v študij in v končni izdelek, mojo magistrsko nalogo.

 

Vir: Urša Zupan

 


 

Saj vsak pozna občutek, kako je, ko se trudi, vlaga svoj čas, znanje in denar v nekaj in na koncu ima kaj pokazati. No, vsaj večina lahko to pokaže.

Ni pa nujno vsem dana možnost, da bi prišli do točke, ko lahko nekaj pokažejo.

Prepogosto se dogaja, da so ljudje zatirani.

Da so zmerjani. Da so označeni kot nesposobni, neumni, kot nekaj manj.

In ponavadi človek postane, kar mu drugi govorijo, da je. To se ne prične šele v odrasli dobi, temveč že v otroštvu.

In na tem mestu pridem do točke, ko lahko pojasnim, zakaj sem še posebej ponosna na svoj nov naziv.

Na svoj nov dosežek. Na tisto nekaj, kar mi nihče nikoli ne bo mogel vzeti.

Na nekaj, kar sem dosegla sama z nekajletnim študijem. In na to, da je pol leta dela, vloženega v magistrsko delo, nagrajeno.
Oznako, da sem nesposobna, sem dobila v osmem razredu osnovne šole, davnega leta 2003.

Saj se spomnite, kako smo se odločali o svojem življenju, ko je šla osnovna šola h koncu?

No, takrat nas je med uro likovne vzgoje obiskala šolska psihologinja, da se bo z vsakim izmed nas individualno pogovorila o naših načrtih za prihodnost.

Predvsem o teh, ki so nas vodile iz osnovne v srednjo šolo.

Vsak ji je povedal, kam bi se rad vpisal in ona je vsakemu na podlagi njegovih ocen in vedenja v šoli podala svoje mnenje, ali je ta šola zanj primerna in svetovala, kaj bi bilo zanj dobro.

Super zadeva, nekdo, ki se spozna na te stvari, ki pozna človeško psiho in ki ve, kaj se z učenci dogaja. Tudi verjetno ve, kaj bi komu najbolj ustrezalo.

Ali morda, kakšen poklic bi bil za koga najbolj primeren. Ali neprimeren, seveda. Ko sem bila še majhna, sem želela biti frizerka.

 


 

Sanjala sem o svojem frizerskem salonu. Kasneje me je to minilo, v mislih sem že kovala načrte, kako se bom šla šolat za policistko.

Tako super se je slišalo, potem lahko hodiš naokoli s pištolo in si oh in sploh kul.

Od sanj o raznih akcijah, ki sem jih videla po televiziji, sem prišla do ideje, da bi bila fotografinja.

Vedno sem rada nabirala spomine s fotografiranjem, zakaj pa ne ;).

No, ampak ko je bilo treba resno razmisliti, kaj bi počela v življenju, so ideje čudežno izpuhtele neznano kam.

In v času, ko smo imeli sestanek s psihologinjo, sem imela v glavi samo še gimnazijo. Moje ocene so bile tako-tako, nekaj povprečnega.

Težko bi rekla, da so bile karkoli posebnega. Ravno blestela nisem. Pa tudi čisto zanič nisem bila. Pač tak povprečen otrok, kar se tiče učenja in ocen.

 In tudi potruditi sem se morala za ocene, niso same od sebe padle v spričevalo, kot se je to dogajalo nekaterim s skorajda fotografskim spominom.

In na podlagi teh ocen je naša draga šolska psihologinja prišla do ugotovitve, da za gimnazijo pač nimam dovolj dobrega uspeha.

Nikoli ne bom pozabila njenih besed, ko je rekla, naj se raje vpišem na triletno srednjo šolo, ker bo štiriletna zame prevelik zalogaj - kaj šele gimnazija.

Ker pač otroci, ki imajo v povprečju prav dobre ocene, med katerimi se sem in tja znajdejo tudi trojke, nimajo kaj iskati na gimnaziji.

Nikoli nisem poslušala drugih. Sem morda vprašala za mnenje vse ljudi, ki sem jih poznala, ampak sem na koncu naredila po svoji vesti in s svojo glavo.

In sem se vpisala na gimnazijo. In od tam na fakulteto. Pustimo to, da sem prvi faks pustila, pač ni mi bilo všeč.

 

 

Vir: Urša Zupan

 

In čez nekaj let sem diplomirala. In danes, prav danes sem MAGISTRIRALA.

Dekle, ki ni bilo sposobno za kaj več kot triletno srednjo šolo, je doseglo VII. stopnjo izobrazbe.

In to štejem pod svoj oseben dosežek. Pa ne zato, ker sem bila označena za nesposobno doseči več, ampak zato, ker je v ta naziv, ki sem ga zaslužila, vključenega toliko truda in let.

In tega mi ne more vzeti nihče.

Lahko pa bi mi takrat, pred 14 leti šolska psihologinja vzela vso voljo in upanje, vse zaupanje vase in vse možnosti, in me prepričala, da to ni zame.

Najprej se sprašujem, kakšna psihologinja je to? Kako lahko zatre človeka na njegovi poti v življenje?

Kako mu lahko tako mirno v nekaj besedah podre vso samozavest, vse veselje, kako mu lahko potlači celotno samopodobo in ga označi za nesposobnega? Vem, da nisem edina. In ravno zato, ker nisem, želim, da se takšne zgodbe razvedo.

Da bodo ljudje bolj poslušali sebe. Svoje otroke. Morda tudi svoje vnuke, starše in še koga.

Če se nekdo čuti sposobnega, če si želi nekaj doseči, ga nihče nima pravice zatirati. Da ne bo pomote, vsaka izobrazba je pomembna.

Tudi tisti, ki imajo poklicno šolo, ali tisti, ki šole nimajo, pa so sposobni v življenju nekaj narediti, so enako vredni kot tisti, ki imajo doktorate.

In realno, svet potrebuje frizerke in mehanike ravno toliko, kot zdravnike. Ali sociologe.  Ali pa morda še bolj kot zdravnike in sociologe. Odvisno, koga se vpraša ;).

 


 

Poslušajte sebe. Oziroma ubogajte sebe.

Poslušate sicer lahko mnenja drugih ljudi, če se vam zdijo relevantna in dobronamerna, sploh, če cenite ljudi, ki vam dajejo te nasvete.

Ampak na koncu ubogajte sebe.

Svoje srce. Svojo glavo. Tako boste dosegli največ.

Ne verjemite vsakomur samo zato, ker so drugi rekli, da je strokovnjak. Ne vzemite vsega zdravo za gotovo.

Naredite po svoje, pustite svojim otrokom, da naredijo po svoje.

In drugim tudi. Bodite srečni. Bodite ponosni na vse, kar ste v življenju dosegli

Fotogalerija