Vir: Metropolitan

Verjetno je vsak v družini imel, oziroma ima bolnika, ki

je imel raka in natanko ve s čim se ti bolniki spopadajo.

Bralka je zaupala svojo zgodbo obiska onkologije.

Priporočamo, da si jo preberete in premislite o tem

kako imate nekateri sanjsko življenje in se tega sploh ne zavedate.

"Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega

na ne vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno,

očmi brez vsakršnega sijaja ali upanja na boljši jutri,

ki ne zaznajo niti, da si stopil mimo njih, te objame vonj po smrti.

24. december, božični, sveti večer. Naneslo je tako, da

sem na ta večer ostala sama. Po lastni izbiri.

Vabili so me sem, vabili so me tja, a človek se mora kdaj usesti

sam s seboj in prazniki so idealen čas za vpogled vase.

Bila so leta, ko sem se ob takšnih dnevih prepuščala žalosti in

nisem nikogar pustila blizu, tokrat pa sem se odločila, da bo drugače.

Zakaj ne bi s svojo prisotnostjo komu polepšala večera? Brskala sem po spletu,

kako in kje bi lahko bila koristna, koga naj obiščem, komu lahko pomagam in

tako sem naletela na Jolando Ravnikar, prostovoljko na

Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ki vsako leto na ta večer več

ur razveseljuje paciente s petjem in igranjem na kitaro.

»To si želim!« me prešine, ne vedoč v kaj se spuščam.

Gospa, presenečena nad mojo prošnjo, me vpraša,

če sem resnično pripravljena.

FOTO: Katja Štingl

Nikoli ni še nihče šel z njo. Nisem bila ravno prepričana,

na kaj moram biti pripravljena, vse dokler nisva stopili v prvo sobo.

K pacientom pristopiš mirno, se predstaviš, poveš, da si jim prišel nekaj zapet,

zaigrat, polepšat praznični večer. Ostaneš le, če si želijo slišati.

Njihova stanja so namreč zelo različna

in si ne želiš biti vsiljiv. Kaj vse se v takšnem večeru doživlja,

je težko opisati z besedami.

Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega na ne

vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno, očmi brez vsakršnega

sijaja ali upanja na boljši jutri, ki ne zaznajo niti, da si stopil mimo njih,

te objame vonj po smrti. Tu je, s tabo, z njimi, v tem prostoru in čaka.

Zaveš se njene prisotnosti, kot hladen piš se je zaveš.

Jolanda zaigra na strune kitare in zapoje sveto noč. Sama ne izustim niti besede.

Enostavno ne gre. Gospodu, ki se še vedno ni premaknil ali pokazal kakršnihkoli

drugih znakov življenja, po licu spolzi solza. In takoj naslednja.

Ne obriše si jih. Vse ostaja povsem enako.

Solze so edini pokazatelj, da v njem še bije srce, da še čuti in

da se ga je glasba globoko dotaknila. Morda zbudila spomine,

morda zavedanje o minljivosti.

Kdo ve. Ob tem prizoru me stisne v želodcu in za hip zapustim sobo.

Na hodniku se tudi meni ulijejo solze. Takšnih mešanih in nedoločenih

občutkov nisem doživela še nikoli. »Zmoreš,« si rečem:

»danes si tu za njih in zase.«

Prvi šok je za mano in na srečo je druga soba bolj optimistična.

No ja, razen dejstva, da sta v njej dekleti mojih let,

kar od mene ponovno zahteva globok vdih.

Zaželita si pesem Ne bodi kot drugi in sobo

s pesmijo napolnita tudi upanje in mir.

FOTO: Katja Štingl

Strah v njunih očeh, ki je bil še malo prej prisoten,

se ob besedah »prinesi mi rože,

ki divje cvetijo« raztopi v milino. Seveda brez robčkov

tudi tukaj ni šlo, oči so se orosile vsem trem.

Z Jolando jima stisneva dlani, besede niso potrebne, vse smo

si izmenjale s čutnim pogledom in nasmehom.

Nadaljujeva najin pohod in vsaka soba ima s svojimi

bolniki svojo zgodbo. »Milo se mi je storilo,«

»sam angel vaju je poslal,« »nikogar ni bilo danes

k meni, le vi ste prišla,« »želim vam,

da ne bi nikoli pristali tukaj,« so besede, ki so me

globoko ganile in presunile. Po dveh urah in pol sem imela dovolj.

Telo me je bolelo od teže žalosti in bolečine, a v mojem srcu je bilo toliko

radosti in ljubezni kot že dolgo ne.

Sploh, ko sem prišla še v zadnjo sobo zame,

Jolanda je namreč ostala še nekaj ur!

Na postelji je ležal starejši gospod, spominjal

me je na mojega pokojnega dedka.

Ko sva že mislili, da si želi spati in sva želeli oditi,

naju je presenetil z besedami:

»Ko je človek bolan, ne sme misliti na bolezen, ampak na muziko!

Kaj bomo zapeli dekleti? A znata Kje so tiste stezice?

Stokrat sem jo na pogrebih že zapel,

samo jaz se ne dam, a vesta?«

Kot bi pred mano sedel živahen mladenič, ujet v telesu starca.

Skoraj že povsem brez glasu, a vendarle ga hripavost ni motila,

da si ne bi dal duška in zapel z vso močjo,

kar jo je tisti trenutek premogel.

Kakšno veselje, kakšna volja do življenja!

Za razliko od njegovega cimra,

ki se je godrnjavo obrnil stran z besedami »meni nič več ne pomaga«.

Ko sem stopila na zrak, me je najprej

zadela misel, kako srečna sem lahko

in neizmerno hvaležna za svoje zdravje, za življenje. Vsi problemi,

ki so se mi še pred urami morda zdeli

nerešljivi, so izginili kot milni mehurček.

Vsakega, ki mi bo tarnal zaradi malenkosti, bi najraje

poslala na sprehod skozi onkološki inštitut.

Da zavonja smrt. Da ga prime za roko in poboža po licu.

Da mu zašepeta na uho, da so mu dnevi šteti,

da ni večen. Ker le z zavedanjem minljivosti se lahko zavemo

vrednosti življenja. Dokler smo živi in zdravi,

imamo možnosti. Spremeniti in doseči vse. Če se tako odločimo.

Ko sem doma blaženo zaprla oči, sem zaslišala

tisti glas. »Večno se vas bom spominjala.

Hvala.« Hvala vam, draga neznana gospa. Nocoj ste bili moja družina.

Ob tej zgodbi se lahko zamislite, da je

potrebno uživati v vsakem trenutku, ker se lahko

prekrasno življenje hitro spremeni in prinese bolezen,

ki nas prikuje na posteljo.

Vir: Metropolitan.si