Neznanka je njeni hčerki z Downovim sindromom dejala, da nikoli ne bo samostojna. Mama ji je vrnila s temi besedami...
30.05.2022
Vir: Lep dan
Ni prijetno, če te zmerjajo ali
slabo govorijo o tebi.
Posebej velja to za ljudi, ki se v življenju
soočajo z različnimi zdravstvenimi ovirami.
Najdejo se "pametni" ljudje, ki jih
potem zmerjajo ali pa jim namenjajo čudne poglede.
Nekaj takšnega je doživela tudi mamica Kelly.
Z možem sta posvojila dve deklici z Downovim
sindromom. Veliko ljudi je pametovalo z
raznoraznimi nasveti,
ki so jima bili bolj v breme, kot v dobro.
Nekega dne je Kelly s posvojenima hčerkama šla
v trgovino in izkusila, kaj pomeni človeška grdobija.
Mimo nje je namreč šla neka ženska
in ji dejala, "da ta deklica nikoli ne bo samostojna"
(mislila je na posvojeno hčerko).
Kelly ni vedela, kaj naj v tistem trenutku stori.
Vir: Lep dan
Ni se razburila ali reagirala nasilno.
Nasprotno, poljubila in objela je svojo hčerko.
Ko je prišla domov iz trgovine se je odločila,
da tej ženski napiše javno pismo:
"Draga gospa iz trgovine.
Slišala sem.
Da bom pokvarila tega otroka.
Prepričana si, da ta deklica nikoli
ne bo samostojna.
Nasmejala sem se ti, jo poljubila na glavo
in nadaljevala z nakupovanjem.
Če bi vedela, kar vem jaz ...
Če bi vedela, kako je ta deklica preživela
prvih 10 mesecev svojega življenja v sterilni
posteljici, čisto sama in je zgolj sesala svoje prste.
Če bi le vedela, kako je izgledal njen obraz,
ko mi jo je izročila njena skrbnica ...
Nihče je še ni držal na način, kot sem jo jaz,
in ni vedela, kako naj reagira.
Če bi vedela, da je bila tesnoba standardni
del njenega dne.
Če bi vedela, da je ta deklica prekleto samostojna –
in če bi vedela, kako bo preživela minute, ure,
dneve, tedne, mesece in leta življenja v
borbi po razvoju in preseganju travme.
Če bi le vedela, kar vem jaz.
Če bi vedela, da ta deklica "poje"
iz pljuč zjutraj po napadih, ker ve,
da bo prišel nekdo in ji zamenjal plenice.
Če bi vedela, da ta deklica enostavno uživa,
ko lahko zaspi v objemu atija in mame.
Vir: Lep dan
Če bi vedela, kar vem jaz.
»Razvajati tega otroka« je najpomembnejše delo,
ki ga bom kdajkoli imela.
In to je privilegij.
Želim, da ve, da je na varnem.
Da nekomu pripada.
In da jo nekdo ima rad.«
K tem besedam mame ni več kaj dodati.
Poskrbitein delite to zgodbo naprej , da ljudje
s posebnimi potrebami ne bodo
zasmehovani.
Širimo zavest sprejemanja, ne izključevanja!
Vir: Lep dan