S temi besedami vašemu otroku povrzočite razpoke, ter trajno škodo na njegovi duši. 

Ko se otrok obnaša neprimerno ali ima izbruh, je enostavno izreči karkoli, kar bi najverjetneje povzročilo, da se umiri in obnaša primerno. NI TEŽKO UMIRITI OTROKA. Je pa težje ga pravilno umiriti, ter tako da njemu koristi. Večina nas dela napake.

Toda nekatere pogoste fraze lahko "nenamerno osramotijo" otroka in povzročijo trajno škodo njihovi samopodobi, pravi dr. Tovah Klein, otroška psihologinja in avtorica knjige "Kako uspevajo malčki".

Klein pravi, da je vsaka fraza, ki se sliši, kot da "krivi otroka za vedenje ali čustvo, ki ju doživlja", problematična. Klein je tudi direktorica Centra za razvoj malčkov na Barnard College, ki je dodiplomska ženska fakulteta Univerze Columbia.

"Osramotitev lahko za mladega otroka resnično postane strupen del, saj jo nato nosijo s seboj: Verjetno nisem prav dober. Tega ne bi smel poskusiti," pravi Klein za CNBC Make It. "Resnično postane dvom vase. To postane šibkost."

Raziskave kažejo, da ko starši osramotijo svoje otroke, ljudje, katerih ljubezen in mnenje so zanje najpomembnejši, izgubijo samozavest in motivacijo. To jih dela manj pripravljene na preizkušanje novih stvari in sprejemanje novih izzivov, kar so lastnosti, ki jih potrebujejo za uspeh v kasnejšem življenju.

Tu je pet pogostih fraz, ki se jim morate izogibati, in kaj lahko namesto tega rečete, po mnenju Kleine.

1. Večinoma starši resnično ne želijo osramotiti svojih otrok, pravi Klein. To se lahko kaže kot pretiran vzdih ali zasuk oči in ciničen komentar, kot na primer:
2. "‘Torej, slabe volje si spet. Vedno si slabe volje.’"
3. "Zakaj se vedno razjeziš, ko se to zgodi?"
4. "Ali si moral znova narediti to [negativno vedenje]?"
5. "To je smešno!" "Pretiravaš."

Po mnenju Kleine gre večinoma le za znak frustracije. Morda se otrok spet prepira s svojim bratom ali sestro, nenadoma se pretvarja, da ne sliši vaših prošenj ali zavrača nekaj, česar običajno ne zavrača.

"Menite, da imate zelo ljubkega otroka, kar večino časa tudi je," pravi Klein. "In potem se otrok temu upira - noče iti na večerjo k babici in dedku, in se premešava po hiši."

Ko otroka zaničujete zaradi njegove slabe volje in godrnjavega obraza, "se otrok počuti grozno" in začne dvomiti, ali je kaj trajno narobe z njim, pravi Klein. Vprašanje kot "Zakaj se vedno razjeziš, ko se to zgodi?" se lahko zdi osramotilno in zavračajoče do čustev, ki jih doživljajo in jih priganjajo k neprimernemu vedenju, dodaja.

Kaj lahko namesto tega rečete Najprej se lahko vedno umaknete in ne rečete ničesar, pravi Klein. Vprašajte se: "Kaj se dogaja z mano, da sem jezen in razočaran nad svojim otrokom?"

Ugotovite, da so otroci, tako kot odrasli: "narejeni, da doživljajo različna čustva, nekatera pozitivna in veliko negativnih," pravi Klein. Nato izberite odgovore, ki kažejo nekaj empatije do otroka, dokler njegova slaba volja ne mine.

KAJ NAMESTO TEGA POVEŠ:

1. "Tega nočeš narediti zdaj. Razumem. Toda še vedno moramo iti."
2. "Če je to težko, ti bom pomagal." "Želel bi, da bi to lahko naredili."
3. "Greš ven? Razumem. Na žalost tega zdaj ne moremo storiti."

Priznajte in potrdite njihovo razočaranje, nato pa se premaknite naprej in bodite odločni glede tega, kar mora biti narejeno.

Povejte jim, da ne opuščate načrtov samo zato, ker so trenutno slabe volje. Ni vam treba "preveč govoriti", pravi Klein: "Malo empatije gre dolgo pot."

V nekaterih situacijah lahko tudi "spoštljivo ignorirate" otroka, ki se obnaša neprimerno, dodaja Klein: Namesto da zavrnemo ali zavržemo vedenje, mirno počakajte, da mine. Recite na primer: "Samo pripravljam naše stvari. Čez trenutek se vrnem."

Če izgubite živce in izrečete kaj, česar obžalujete, boste morali priznati napako, da obnovite zaupanje z otrokom. "Postanete manj dvomljivi, če rečete: To je res težko. Zakričal sem, ti si bil razburjen. In zdaj smo v redu," pravi Klein.