Kristina (26) zaradi raka morala izbirati med svojim življenjem in življenjem svoje hčerke: Tega ni storila

Zaradi raka, pri katerem je mlada mamica Kristina (26) morala izbirati med svojim življenjem in življenjem svoje hčerke. »Vedela sem, da e morem splaviti, ubiti otroka zase, to je sebično,« so besede, s katerimi Kristina Tonic (26) začne svojo zgodbo o življenjskem boju med nosečnostjo. Niti slutila ni, da bo navadna srbečica na vratu postala njena nočna mora in v hipu boj za življenje, ne samo zanjo, ampak tudi za otroka, ki ga je nosila v trebuščku. Za Telegraf.rs je ta pogumna mamica razkrila podrobnosti svojega boja in kot pravi, vse v upanju, da bo pomagala drugim mamicam, ki so v njeni situaciji.

– Novembra 2020 sem odpotovala z družino. Takrat sem prvič začutila srbečico po celem telesu, ki se je več dni stopnjevala. Mislila sem, da je alergija in sem šla k zdravniku, vendar so vsi testi pokazali, da je vse v redu. Imela sem krvno sliko in alergotest, ki je pokazal, da sem v redu. Zdravnik mi je poslušal pljuča in predpisal črpalko. Ker nisem slutila, da je kaj resnega, sem nadaljevala z vsakodnevnimi rutinami. Toda srbenje je postajalo vse močnejše, - začne Kristina. »Na desni strani vratu sem začutila veliko podkožno žogo. Najboljša novica je prišla po naključju, nato pa je prišla najslabša.

– Kasneje, marca 2021, sem posumila na nosečnost. Naredila sem test, ki je potrdil moje sume, test je bil pozitiven. Takrat je bila moja druga nosečnost. Tako vesela, da lahko vsem povem veselo novico, sem se med pogovorom po nesreči dotaknila svojega vratu in na desni strani vratu začutila veliko, podkožno "žogico". Obrnila sem se k možu in rekla: "Mislim, da mi ščitnica deluje, upam, da ne bo vplivalo na nosečnost." V tistem času bi morali potovati v Srbijo, a smo dobili korona virus. Potovanje smo prestavili, zato smo šli aprila. V Srbiji sem šla zasebno h ginekologu, da potrdi nosečnost, a tudi naredi ultrazvok vratu. Bila sem 6 tednov noseča - se spominja: - Začel se je pregled, zdravnik mi je povedal, da je ščitnica v redu, vendar imam v vratu na obeh straneh veliko velikih "žogic". Ko sem vprašala, kaj bi lahko bilo, je odgovoril: "Lahko bi bila okužba, vendar meni izgleda kot limfom." Opravičila sem se in vprašala, če mi lahko razloži, kaj so lahko limfomi? Povedal mi je, da je to vrsta raka in dodal, da nosečnosti v tem trenutku ne potrebujem.

- Šokirana nad novico, mi je šlo po glavi 1000 misli. Vprašala sem, ali lahko bolezen vpliva na plod, odgovoril je, da ne more, da pa je nosečnost zame nevarna. Nihče ne more zagotoviti, kako daleč se lahko bolezen razširi do konca nosečnosti. Poklicala sem moža in mu rekla, naj me pride iskat. Ko sem ga čakala, sem pomislila: »Ne morem splaviti. Ne morem ubiti otroka, da bi rešila sebe. To je preveč sebično." Ko čakam na moža, se odločim, da ne bom nikomur povedala. Simptomi so bili vedno hujši, veliko sem brala o bolezni, da bi izvedela čim več. Julija, v 5. mesecu nosečnosti, sem možu povedala, da sem bolna. Vedela sem, da v tem obdobju nosečnosti ni mogoče prekiniti. Potrditve bolezni še ni bilo, imela pa sem vse simptome. Šla sem v bolnišnico, v lokalni anesteziji so mi odstranili del limfoma z vratu, naredili naj bi biopsijo. 

Pot od na videz neškodljivega praskanja do velikih ran je bila znak, da je s Kristininim zdravjem nekaj narobe in da bolezen napreduje.

- Nato 27.7.2021 odpotujemo v Srbijo, da bi pospešili biopsijo in nadaljevali zdravljenje v Italiji. Prva hči je bila rojena v Italiji, zato sva se odločila, da se tudi druga hčerka rodi v Italiji, ker tam živiva. Vse preiskave so bile ponovno opravljene v Srbiji, srbenje je bilo neznosno. Tako zelo, da so se mi zaradi praskanja pojavile rane, a srbenje ni prenehalo. Biopsija je bila opravljena 12.8.2021. Edina stvar, o kateri je Kristina razmišljala, je bil otrok v njenem trebuhu, ki je bil tik pred rojstvom in nihče ne ve, kakšna usoda ju čaka v prihodnosti.

– Zbujam se iz narkoze, razmišljam, če bo z otrokom vse v redu. Najbolj me je ubijal nenehen strah. Prišel je čas, ko sem se morala vrniti v Italijo. Prosila sem zdravnike, da mi lastna sestra prevzame izvide, ker me ne bo. Seveda sem razložila situacijo... 15.9.2021 me je ob 9. uri poklicala starejša sestra. Prvič v življenju sem slišala sestrin tresoč glas in njen jok z besedami: »Kristina, naredili bomo vse, kar je v naši moči.« Ko sem vprašala, kaj je narobe, je začela omenjati kri, bolezen... Noseča, v stanju šoka. Rečem ji, naj slika analizo. Sedla sem na posteljo in začela jokati. Moje zadnje upanje je izginilo. Moji najhujši strahovi so se uresničili. Hodgkinov limfom. Diagnoza je bila postavljena, vendar je bila pot do ozdravitve negotova.

- Od sestre sem dobila sliko izvidov. Hodgkinov limfom. Poklicala sem moža, ga prosila, naj pride iz službe, ker nisem mogla biti sama. Začela sem hoditi po stanovanju, strah je naraščal. Poklicali smo zdravnike v Italijo, šli smo na pregled. Hodgkinov limfom je rak belih krvnih celic, ki se zbirajo v bezgavkah in tvorijo tumorje. Zdravniki mi razložijo, da moram prijaviti vsak nov simptom. Na poti domov se mi je porodilo 1000 misli. Ali bom videla, da moje hčerke odraščajo v dekleta, mi bo onemogočeno, da končajo šolo, postanejo ženske ... Če se moje življenje konča, se svoje mame ne bodo spomnile. To je bila moja največja bolečina. Potem sem spoznala, da moram narediti vse, kar je v moji moči, samo da sem v njihovih življenjih - pravi Kristina in dodaja: - Počivala sem in čakala na porod, vendar se mi je v 8. mesecu nosečnosti pojavil kašelj in dušenje. Vedel sem, da bolezen napreduje. Šla sem na pregled, zdravnik mi je predpisal kortizon za upočasnitev bolezni. 22.12.2021.

Grem na porod, pripravljena sem na vse, grem v bolnico. Treba je bilo slikati pljuča. S strahom stojim in čakam, da mi nataknejo predpasnik, da ne bi sevalo. Snemanje je bilo uspešno opravljeno, vrnili so me v sobo. Po eni uri v sobo vstopi zdravnik in mi pove, da je tumor v mediastinalnem delu prevelik in da je potreben carski rez, ki bo zjutraj. Veselje in žalost v istem trenutku. – 23. decembra ob 7.30 so se začele priprave na carski rez ... Druga hči Nina se je rodila ob 8.20, ko sem jo videla, sem mislila, da nama je uspelo. Ko pa so jo vzeli iz želodca, se mi je začel megliti vid in nisem mogla dihati. "Ne morem dihati", sem rekla zdravnikom, slišala sem hrup in udarce ... videla sem kisikovo masko, nato pa so se začele solze. Zaprla sem oči in pomislila: "Je to to?" Po nekaj minutah sem bila spet normalna. Odpeljali so me nazaj v sobo. Novica je bila objavljena, vendar sem moževo družino in svojo družino prosila, naj o bolezni ne govorijo drugim. Nisem mogla vsem odgovoriti na vprašanja – pravi ta pogumna mama.

Po porodu se je morala ločiti od otrok in takrat je bilo najtežje. - Po treh dneh v bolnici grem na CT s kontrastom. Po 4 dneh poroda mi rečejo, da moram prenehati z dojenjem. Bilo mi je zelo težko, a vedela sem, da bom zelo kmalu začela z zdravljenjem. Po nekaj dneh sem delal PET ... Ko sem vprašal, kaj je to, so mi rekli, da je to eden od skenerjev, ki jih bom delala. Infuzija vbrizga radioaktivni sladkor v kri, zato nisem mogla biti ves dan z otroki, ker sem bila radioaktivna. Mama in sestra sta mi prišli pomagat ... Pogosto sem bil v bolnišnici na pregledih. – Dan pred prvo kemoterapijo so me zdravniki poklicali na razgovor. Na razgovoru so mi pojasnili, da kemoterapija lahko vpliva na plodnost, da je treba opraviti še eno operacijo, da se prepričam, da bom ponovno zanosila, vendar je treba terapijo prestaviti za dva tedna. Sama nisem znala odgovoriti, zato sem se najprej pogovorila z možem in se odločila, da takoj začnem z zdravljenjem. Čeprav sem bila za operacijo, me je mož prisilil, da sem šla čim prej na zdravljenje. 18. Januarja 2020 sem imela prvo kemoterapijo. Zjutraj ob 8h. Zdravniki me pregledajo, izmerijo mi kri, pritisk... Vzeli bom vzorec kosti iz hrbtenice za dodatne preiskave. Bolečina je bila strašna, a vedela sem, da moram skozi vse to, opisuje trenutke, ki jih ne bo nikoli pozabila.

- Vključili so me na prvo kemoterapijo, začela sem nenadzorovano jokati. Strašila me je že sama misel, da bi se morala pri 25 letih sama boriti za svoje življenje. Stadij je bil 2B, treba je bilo narediti 4 cikle kemoterapije. En ciklus traja dva tedna, kemoterapija je deset dni v krvi, potem si dajem injekcije v želodec, da hrbtenjača proizvede več belih krvničk. Po prvi kemoterapiji so mi naročili operacijo ... V roko so mi zapičili 40-centimetrsko iglo, ki je šla direktno v srce. Imela sem razmerje, kjer so mi dajali kemoterapijo in jemali kri, da bi preprečili vnetje žil. Nisem smela uporabljati desne roke, da bi igla delovala. Vsaka kemoterapija je bila težka na drugačen način ... Imela bi temperaturo 41 ali pa bi mi "odpovedale noge" - pravi Kristina. - Čeprav sem pozneje imela pomoč pri tašči, sem vedela, da bom na neki točki ostala sama z otroki. Po dveh mesecih kemoterapije bi morala ostati sama z otroki. Seveda sem tudi, ko sem imela pomoč, delala po hiši in bila z otroki, vendar me je bilo strah biti sama z njimi. Moj mož je moral v službo. Začeli so mi izpadati lasje, takrat sem vedela, da bolezni kljub vsemu ne bom mogla skriti. Postrigla sem se 17. marca. To je bilo zame zelo težko. Hčerka me je vprašala: "Mami, kje so tvoji lasje?", odgovorila sem: "Ni mi všeč, postrigla sem jih, da zrastejo novi lasje". Energije je bilo vse manj, negativnih misli vse več. Ko bi »obupala«, bi pogledala otroke in si rekla: »Potrebujejo te«. Čeprav me je bolečina uničila, smo plesali ob glasbi in peli. Če bi jokala, bi rekla, da jočem od smeha. To je zelo težak boj s samim seboj. Mož je bil vedno zraven, sprehajal je otroke, ko sem rekla, da ne morem.

Končno je prispela dobra novica, a boj za življenje se s tem ni končal. – Kljub slabim novicam so prispele dobre novice. 02.05.2022. Grem na pregled. Kemoterapije je konec! Vsa vesela, končno razmišljam, da bi šla ven in se ne vrnila. Vendar je bilo potrebno obsevanje. 12. julija 2022 se začne obsevanje. Tri tedne od ponedeljka do petka. Pravi problem je bila "maska", ki je bila čez glavo do trebuha. Z njim so me pritrdili na mizo, da se med obsevanjem ne premikam. Potem dobim napade panike, vsako obsevanje je bilo grozno. Po dveh tednih sem strah malo premagala. Obsevanje se je končalo 1. avgusta... 30. avgusta sem šla s strahom k zdravniku. Je končno konec ali bo še kaj?

Navsezadnje ima Hristina sporočilo za vse nas. Kot pravi, je to morda kliše, a je res. - Po pregledu in razgovoru me zdravniki obvestijo, da sem uradno v remisiji, vendar moram na preglede še 5 let. Če je po 5 letih vse v redu, sem popolnoma zdrav. Potem sem se odločila trenirati, delati na imuniteti. Vsakodnevni stres zelo slabo vpliva na nas, ne da bi se tega sploh zavedali. Poskusite uživati v majhnih stvareh, rešite težave s čim manj stresa. Vse je rešeno, živčnost ne pomaga. Vsem, ki se borijo, želim povedati, da LAHKO ZMAGATE! Bodite vztrajni, vse ima rešitev. Vsako jutro vstanite in si recite: "Zmorem!", saj res zmorete! V nekaterih bitkah nam drugi ne morejo pomagati, morda nas ne razumejo, a moč moraš najti v sebi. Nekomu veliko pomeniš, nekdo te ima zelo rad! Borite se za njih! - zaključuje Kristina. Ta pogumna mati nosi res težak križ in zanjo in za njeno družino molimo h Gospodu. Naj Bog po svojem velikem usmiljenju ozdravi njeno telo, duha in dušo ter ji da moči za nadaljevanje. Bog jih blagoslovi!