Cerkev vsak dan obišče potepuški pes - vernike je njegova zgodba močno ganila

Nepovabljeni gost vsak dan obišče italijansko cerkev, da se udeleži dnevne maše. Najprej so bili vsi zelo radovedni glede potepuškega nemškega ovčarja, vernike pa je skrbelo, da bi žival zmotila obred, a začuda ni. Samo tiho je sedel in poslušal molitev. Njegovo bizarno obnašanje je povzročilo, da so se vsi spraševali: "Zakaj hoče ta potepuški pes vsak dan k maši?" Ko so ugotovili razlog , je članom kongregacije strlo srce. Od takrat psa nihče ni poskušal pregnati iz cerkve.

Po pripovedovanju domačinov potepuški pes Tommy gre vsak dan v cerkev, takrat ko je maša, da bi žaloval za svojo pokojno lastnico Mario Margherito Lochi. Ta cerkev je bila kraj, kjer je zadnjič videl svojega gospodarja, med pogrebom. 7-letni Tommy je po smrti lastnice začel hoditi v cerkev vsak dan, verjetno v upanju, da bo spet videl svojega gospodarja. Tommy je bil potepuški pes z žalostno usodo, ko ga je našla Maria. Sprejela ga je k sebi in Tommy je kmalu postal del družine. Maria je oboževala pse in sprejela več potepuhov, a od vseh svojih psov je imela najbolj rada Tommyja . Vsak dan ga je vodila na sprehod in celo v cerkev. Tommy je neverjetno inteligenten pes. Vsakič je tiho in potrpežljivo čakal, da se je maša končala in da sta z Marijo odšla domov. Na žalost pa se je srečno skupno življenje končalo. 57- letna Maria je umrla, pogrebna slovesnost pa je potekala v cerkvi, kamor je pogosto hodila k molitvi.

Tako je Tommy začel vsak dan hoditi v cerkev in v tišini čakal na konec maše. Zdelo se je, da zvesti pes neposredno čaka na molitev in prisotni so lahko prebrali globoko žalost v njegovih očeh. »Tommy je zelo točen in se lepo obnaša. Nikoli ni problem. Ko ima občina krst ali pogreb, vedno tiho sedi in čaka, da se obred konča. Če Tommy zamuja, bomo počakali, dokler ne pride, da začnemo mašo,« je rekel duhovnik. Med molitvijo pes vedno sedi z žalostnimi očmi, da vernike boli srce. Menijo, da bi bilo najbolje, če bi Tommyja posvojili, bojijo pa se, da mu novi lastnik ne bi omogočil redno obiskovanje cerkve.

Vsi obiskovalci cerkve ga imajo za svojega prijatelja, ga božajo in se z njim igrajo. Nihče mu ne želi preprečiti prisrčne rutine in upajo, da ga bo morda ta sladka razvada vsaj malo potolažila. Ganljivo je videti, kako zvesto in brezpogojno ljubezen goji do svoje pokojne lastnice.