"Ko se vse podre, vernik več ne blebeta ampak moli. Šele ko se vse podre, ateist začne verjeti."

Ko se vse podre, mnogi verniki sežejo po molitvi kot rešitvi iz težav. Še posebej v časih, ko v življenju gre vse narobe, iščemo oporo v molitvi, s katero skušamo popraviti tisto, kar smo si sami povzročili.

Jezus je v svoji bližini opazoval častilce različnih božanstev, katerih molitve so bile bolj kot ne blebetanje - uporabljali so obilo besed, da bi pomirili jezna božanstva. Podobno so tudi naše današnje molitve pogosto hitre, bolj podobne blebetanju kot premišljeni komunikaciji. Pogosto ne razumemo niti, kaj govorimo. Prava molitev je meditirana, saj le tako lahko razumemo njen pomen.

Današnji odlomek iz evangelija prinaša molitev Oče naš kot Kristusov dar. Ta nas uči, da ne smemo blebetati, temveč živeti po besedah, ki jih izgovarjamo. Za rodovitno postno pot je odgovor skrit prav v molitvi Oče naš. Vsak del te molitve si zasluži premišljeno meditacijo. Skozi to molitev Kristus uči pomen molitve, ki vključuje odpuščanje. Če mi ne odpustimo, tudi Bog ne bo odpustil naših prestopkov. Ne dovolimo, da Satan zastrupi naše duše s sovraštvom. Vemo, da spoštovanje, ljubezen ali čistost ne moremo doseči z grožnjami ali ustrahovanjem. Ko molimo z ljubeznijo in vero, najdemo odpuščanje in mir v srcu.

V trenutkih, ko svet zatresejo temelji našega obstoja, se mnogi, ki so prej hodili po poti ateizma, nenadoma znajdejo na razpotju vere. Ko so na tleh, ujete v mrežo obupa in negotovosti, se pogosto zgodi, da Bog končno pridobi njihovo pozornost. Morda je to trenutek, ko se najgloblje človeške izkušnje - strah, izguba, žalost - prepletajo z iskrenim iskanjem pomena in smisla. V teh globokih trenutkih introspekcije se nekateri, ki so dolgo zanikali obstoj višje sile, nenadoma odprejo možnosti vere. To ni zgolj obrat v prepričanju; to je prebujenje duše, ki išče luč v temi.