Težko je poslušati joke in videti solze otrok, ki kličejo mamo naj se vrne domov, a mame ni... 

Če obstaja kraj na svetu, kjer vlada žalost, je to vas Bosce pri Kosovski Kamenici, kjer živi sedem otrok (Jelena, Maja, Ana, Ivana, Milica, Kristina, Nataša in Miloš) skupaj z očetom Zoranom.

Ostala sta brez mame, ki ju je pred tremi leti zapustila in se poročila, kjer je vmes rodila še dva otroka in od takrat do danes otrokoma, ki ju imata z Zoranom, ni niti poklicala niti stopila v stik. 

Živita v hiši strica, ki je umrl pred dvema mesecema. Mala Nataša trpi za najhujšo obliko cerebralne paralize, zaradi česar je, kot pravi Zoran, mama zapustila njo in druge otroke ter njega.

»Bežala je pred zlom in revščino, pred bolhami in ušmi, pred boleznimi in jokom otrok ...« pravi Zoran.

Težko je poslušati jok in vpitje otrok, klice njihovi mami, njihove prošnje, ki so videti bolj kot prosjačenje, naj jim naključni obiskovalci podarijo kakšen cent, da bi tako kot njihovi vrstniki v bližnji osnovni šoli. kot pravi Maja, lahko kupijo vrečko čipsa ali tablico čokolade.

Poleg rednega dnevnega toplega obroka, ki ga prejema iz ljudske kuhinje, ne mine sedem dni, da Zoranovim otrokom kdo od donatorjev ne bi pomagal s hrano, higieno, oblačili in obutvijo.

Maja, učenka sedmega razreda, skrbi za bolno Natašo, ki nosi mamino ime.

Včasih nas življenje postavi pred izbire, ki se zdijo neizbežne, in v težkih trenutkih se lahko zdi, da je odhod edina možnost. A preden zapustimo tiste, ki nas najbolj potrebujejo, se ustavimo in razmislimo o globini naših dejanj in dolgoročnih posledicah, ki jih bodo imela na tiste, ki jih pustimo za sabo.

Zaključimo to zgodbo z mislijo, da ne glede na to, kako težka je naša pot, ljubezen in sočutje lahko prinesejo svetlobo v najtemnejše trenutke. Spodbujam vas, da razmislimo, kako lahko prispevamo k izboljšanju življenj tistih okoli nas, tudi z najmanjšim dejanjem dobrote.