“Obljubljam ti zvestobo v dobrem in slabem, zdravju in bolezni. Da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. "  

Hajrudin Veletovac že 13 let skrbi za vse – od tega, da Elmina, njegova Lala, jemlje tablete, do tega, da se njene ustnice ne izsušijo, do najmanjše podrobnosti. Kljub obsežnim naporom opravi večino dela sam in pravi, da mu nič ni pretežko.

"Vse to opravim sam, saj nimam ne pogojev ne sredstev za plačilo nekomu, da bi to storil namesto mene, ker so zdravljenja draga in sredstev preprosto nimam," iskreno razlaga za DNEVNIK.hr.

Hajrudin z veseljem poudari, da Elminine noge, kljub temu da nanje ni stopila že 13 let, še vedno niso povsem okostenile.

To so njegove zmagoslavne bitke:

1. Elmina nima preležanin,
2. diha samostojno,
3. traheotomijo so ji odstranili pred časom.
4. Ostala je le še cevka za hranjenje (PEG).
5. Hajrudin je srečen, ker je ona ob njem, živa in diha.

NJUNA LJUBEZEN JE BILA VEDNO KOT IZ FILMA

Od trenutka, ko jo je prvič videl, je bila njuna ljubezen pristna in globoka. Želela sta si poroko, ki pa si je nista mogla privoščiti. Bili so začetki devetdesetih, čas, ki ni bil ugoden za praznovanja. Kljub temu so imeli drug drugega. Tako kot tistega dne pred 13 leti, ko je Elmina doživela možgansko anevrizmo.

"Zgodilo se je 6. maja. Bili smo doma. Potožila je o glavobolu, zato je nekaj časa počivala, nato pa je vstala in predlagala obisk pri prijateljih," pripoveduje Hajrudin. Ko se je nenadoma zgrudila, jo je ujel in takoj vedel, da je stanje resno.

Brez čakanja na reševalno vozilo so jo odpeljali v bolnišnico, kjer se je začel njun najtežji boj.

OSEM MESECEV NAJHUJŠE NOČNE MORE

Kot se je kasneje izkazalo, je imela Elmina možgansko anevrizmo, o kateri prej niso vedeli. Po številnih operacijah in posegih zdravniki niso dajali veliko upanja. To obdobje je bilo za Hajrudina in njegovo družino izjemno težko.

Naslednjih osem mesecev je bilo kot Hajrudinova najhujša nočna mora. Kot se je kasneje izkazalo, je imela Elmina možgansko anevrizmo, za katero sploh niso vedeli, da obstaja, le mesec in pol po njenem 40. rojstnem dnevu.

Po štirih ali petih operacijah in številnih drugih posegih zdravniki niso dajali veliko upanja na ozdravitev.

Vrnitev domov s tako novico je bila za Hajrudina preveč. Njegovi otroci so ga tolažili; hči je bila takrat stara 18, sin pa 16 let.

Od takrat naprej vsak dan počne tisto, kar najbolje zna – ima rad. Od nesreče ni delal. Živeli so od prihrankov, zasluženih v Nemčiji in Švici, a tudi ti so sčasoma pošli. Otroci pomagajo po svojih močeh.

Pogreša njen glas, kako nenehno premika pohištvo po hiši, jutra brez plenic ali jemanja zdravil po cevki. Pogreša vonj njene kave. Rada je imela rože, peko peciva, kuhanje za družino. Danes počne vse to sam, kuha in pripravlja hrano posebej zanjo.

S 37 kilogrami, kolikor jih je tehtala, ko so jo pripeljali iz bolnišnice, jo je izboljšal, skoraj za dvakrat, kot pravi. A nikakor ne more uganiti okusa njenega fižola ali se vsaj malo približati okusu njenega bureka.

Zadnji obiski zasebnih zdravnikov v Sarajevu so mu potrdili, pravi Hajrudin, da Elmina ni več v komi, a ne govori. Prepričan je, da ve, kaj bi mu rekla, če bi lahko.

"Zamislite si, kaj bi mi rekla. Zakaj si me rešil? Ker me je imela zelo rada in ker ve, da sem trdo delal, da bi lahko živela," pravi Hajrudin v oddaji Preverjeno.

In spet bi bilo vse isto. Hajrudin trdi, da ljubezen nima meja. Zagotovo ne obstajajo. Medtem ko čakata, da se zgodi čudež, je ljubezen, ki jo živita dan za dnem, čudež sama po sebi.