Mladenič, ki se ne da. Ki živi pogum. 

18-letni Vjačeslav Jalov je živel z mamo in štirimi mlajšimi brati in sestrami v mestu Verhnetoreckoe v Donbasu na vzhodu Ukrajine.

Vojna se je začela, njegova mama pa je podlegla poškodbam, ki jih je utrpela med ruskimi napadi, in umrla v njegovem naročju, Vjačeslav pa je ostal sam z sestrami in brati.

"Mama je umrla v mojem naročju. Poskušal sem jo rešiti, a mi ni uspelo. Videl sem, ko je priletela prva krogla.

Mama je padla, jaz pa sem prisedel k njej. Bila je ob meni. Čez nekaj trenutkov je priletela druga krogla in me za nekaj sekund omamila.

Ko sem odprl oči, je ležala na boku. Njene zadnje besede so bile: V redu je. Verjamem, da je zdaj z nami in nam pomaga," je Vjačeslav povedal v intervjuju za radio.

"Pogosto se spominjam svoje mame. Ne razumem, zakaj? Zakaj ona in ne jaz? Tudi moja mama je bila sirota," pravi.

V varstvu mladega Vjačeslava so ostali dve sestri in dva brata, stari od osem do 16 let. Kljub svoji mladosti jih zdaj imenuje za svoje otroke.

Zdaj živijo v mestu Drohobič blizu Lviva na zahodu Ukrajine, kamor so pobegnili pred ruskimi napadi.

Lokalne oblasti so jim zagotovile dve sobi v študentskem domu. V tem mestu, ki ima 70 tisoč prebivalcev, trenutno prebiva približno 22 tisoč beguncev iz vzhodne in južne Ukrajine.

"Trudim se narediti vse, da bi bilo življenje mojih bratov in sester čim bolj udobno. Popravljam stvari. Sam sem popravil pralni stroj, ki so nam ga prinesli in rekli, da bo naš, če ga popravim," nadaljuje Vjačeslav.

18-річний В’ячеслав Ялов із селища Верхньоторецьке на Донеччині. Через обстріл віськ РФ його мама загинула. Її 5 дітей знайшли прихисток у Дрогобичі Львівської області. А В’ячеслав – нині не лише старший брат, а ще й опікун для своїх молодших братів і сестер. pic.twitter.com/71pyjKNlQs

— Радіо Свобода (@radiosvoboda) May 6, 2022

Na začetku je bila družina popolnoma odvisna od darov dobrih ljudi. Iz Donbasa so pobegnili le z dokumenti in v oblačilih, ki so jih nosili.

Na spletu je Vjačeslav videl fotografije Verhnetorecka, na katerih je bila uničena lokalna cerkev zgodovinskega pomena. Še pred evakuacijo je raketa padla tudi pred njegovo hišo in razbila vsa okna.

Vjačeslavove sanje so, da se vrne v svoj rodni kraj takoj, ko bo osvobojen. Obljubil si je, da bo poskrbel za dostojen pokop svoje mame.

Pred izbruhom vojne se je 18-letni Vjačeslav izobraževal na zdravstveni šoli v mestu Bahmut v Donbasu.

V prihodnosti želi postati zdravnik rehabilitacijske medicine. "Če bom dober zdravnik, bom zagotovo dober človek," pravi.